Glavni Umetnosti ‘Così Fan Tutte’ je lahko ženosrdno, toda nekako je bilo metom še slabše

‘Così Fan Tutte’ je lahko ženosrdno, toda nekako je bilo metom še slabše

Kateri Film Si Ogledati?
 
Serena Malfi (Dorabella) je navdušila Coney Island v filmu 'Cosi Fan Tutti'.Marty Sohl / Metropolitanska opera



Včeraj je odstavljeni dirigent Metropolitanske opere James Levine vložil tožbo proti svojemu nekdanjemu umetniškemu domu, trdijo da je bila njegova odpoved zaradi spolnih zlorab zgolj dimna zavesa za dolgoletno osebno kampanjo, ki je Levinea silila iz Met-a. Tožba, ki zahteva več kot pet milijonov dolarjev odškodnine, postavlja nasprotnike za dolgotrajen in neurejen sodni boj.

Vendar to morda še ni bila najslabša novica iz Met-a sinoči. Katastrofalna nova produkcija Mozarta Torej Fan All je bil tako strašen na toliko ravneh, da se je človek spraševal, zakaj se sploh trudimo skrbeti za podjetje.

Ta komična opera je nekaj rastlinskega rastlinjaka, kar morda pojasnjuje, zakaj je šele v 20. stoletju zasedla svoje mesto v operni hiši ob takšnih Mozartovih trajnicah, kot je Figarova poroka in Don Giovanni. Del, ki se začne kot pozitivno penasta farsa, v drugem dejanju preide v precej temnejši ton, tik do roba tragedije. (Nekateri kritiki trdijo, da gre čez to stran in nikoli več ne postane smešno.)

Tudi naslov je dvoumen: Così fan tutte ne prevede dobesedno v angleščino, vendar je približek morda Chicks all do like. To je ciničen in mizogin odnos junaka Don Alfonsa, ki stavi dva mlada prijatelja, da ju bodo njune zaročenke ob prvi priložnosti prevarale. Izkazalo pa se je, da ima Alfonso prav: v manj kot 24 urah so dekleta pripravljena skočiti v posteljo z nekaj eksotičnimi tujci, ki so jih pravkar spoznale. (Da so tujci pravzaprav preoblečeni njihovi fantje, je morda le tehnična podlaga.)

Po drugi strani pa se moderno občinstvo sprašuje, kakšen sicko bi namerno postavil svoje dekle, da vara, vse zaradi tega, da bi dobil kakšno neumno stavo o tem, ali je svetnica ali samo prasica kot vsi ostali. Recimo torej, da dramatična predstavitev tega dela (da za trenutek ne rečem njegovih neizmernih glasbenih zahtev) zahteva spreten kirurški pridih. Pri Metu pa režiser Phelim McDermott fliha okoli kladiva, ki mu včasih tako neprevidno leti iz rok.