Indijski umetnik Charanjit Singh se je naveličal, da so ga drugi umetniki raztrgali, je dejal.
Začel sem slikati tetovaže, toda ljudje so mi sledili, nato sem delal stenske slike, a tudi to je postalo običajno. Začel sem slikati kolesa, vendar so ljudje tudi to kopirali, je v nedavnem intervjuju z njim objokoval gospod Singh Sonce .
Umetnik je torej iskal navdih v sebi. Dobesedno.
G. Singh se je slikal z lastno krvjo, tako da je na brizgo pritrdil cev za glukozo in jo nato pritrdil na airbrush, s katerim slika na običajno platno. Po čudežu ljudje nehajo posnemati njegovo delo.
Ljudje moje krvi niso kopirali tako zlahka, je dejal gospod Singh. Moje sanje o izstopanju v množici se počasi uresničujejo.
Ali vsaj tako misli. Leta 1991 si je britanski umetnik Marc Quinn začel ulivati glavo z 4,5 litra lastne krvi (skrbno nameščene v hladilniku), dunajski akcijski igralec Hermann Nitsch pa je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na svojih slikah in predstavah uporabljal živalsko kri. In seveda obstajajo nešteto umetnic, ki so se ukvarjale z menstrualno krvjo ali posteljico, kot npr Jen Lewis in Zoe Buckman . Pravzaprav gospod Singh trdi, da ga je navdihnil ameriški umetnik Vincent Castile , zelo strašljiv gospod, ki tudi slika s svojo krvjo, ki je ohranjena v steklenih ceveh. Marc Quinn's Self 1991. (Foto: ljubezen umetnika)
Ne glede na to se je gospod Singh popolnoma zavezal svoji grozljivi praksi, ko je z 200 grami lastne krvi ustvaril petminutne slike zmajev in drugih kul stvari.
Preostali člani družine Singh v resnici niso bili na krovu s Charanjitovim konceptom, a očitno so prišli naokoli. Dolgo časa niso bili srečni. Ko pa sem svoje videoposnetke začel nalagati na internet in sem dobil podporo iz ZDA, Kanade in Dubaja, se je moja družina začela sproščati, je dejal gospod Singh. Zdaj mi pomagajo ohranjati zdravo prehrano in krepijo moro. Glede na to, da gospod Singh upa na galerijsko razstavo, bo potreboval vso podporo (in hranila), ki ga bo našel.